Zapisano po resničnih dogodkih.
Bilo je nekega sončnega dopoldneva med tednom in na kmetiji so se kot vsak dan po zajtrku odpravili
vsak po svojih opravilih. Vino, ki ga tudi sam zelo rad »pokušavam« ima svoje cikle in zakonitosti kot
življenje samo. In tako je tega dopoldneva prišla na vrsto barbera. Letnika se iz pripovedi vinarja več
ne spomnim. Vedno mi je lepo poslušat vinarje iz katerih vre ljubezen do vina. Ko je govoril in
opisoval barbero jo je naslavljal kot svojo ljubljeno hčerko.
Barberi, ki so jo doma skrbno spravili in negovali v hramu, je bilo namenjeno, da se jo čimprej pretoči
iz cisterne. Tega dopoldneva je gospodu vinarju pri opravilu priskočil na pomoč njegov starejši sin.
Pred začetkom pretoka je gospod vinar, še enkrat tako kot včeraj zvečer, natočil v kozarec barbero,
zavrtel in poskusil. A ta dopoldan čuden okus. Kaj se je zgodilo z vinom ponoči vpraša začudeno sina
in samega sebe? Joooj porko….uničila sva barbero, ker je nisva v času pretočila, pove naglas svojo
prvo misel. Gospod vinar postane nemiren in si še enkrat natoči vzorec barbere, zavrti kozarec in
poskusi. Zopet isto. Barbera popolnoma brez okusa.
Prav vse sorte, ki jih ima spravljene v kleti pozna do potankosti, pozna vse okuse in nianse, pozna jih
tako močno, kot bi jih sam rodil. Tako se v naslednjem trenutku sprehodi do cisterne zelena, ga
natoči v kozarec, zavrti in poskusi. Ne vem, mogoče si je mislil, da je danes barbera, ki je ženskega
spola, pač nekoliko bolj muhasta kot gospod zelen. Sin ga pogleda in čaka. Gospod vinar se oglasi:
»tudi ta je brez okusa«.
Oddahnil sem si, je rekel gospod vinar, ker sem ugotovil, da nismo pokvarili vsega vina v hramu. Tega
sem se najbolj bal. In v naslednjem trenutku sem postal živčen, ker sem vedel, da sem dobil Covid.
Seveda je sedaj z njim že vse v najlepšem redu in vino ima spet domač poznan okus.
Na zdravje. Živela barbera!
Matjaž Zgonik
Winestronaut
